Ne vem kej nej napišem.
To učenje mi že mal preseda…”mal” (pa se izpiti niso niti še dobro začeli )
Anyway … sam na koncu dneva ko si že mal zmatran od buljenja v knjige je feeling vseeno dober. Ker razumem nekaj česar včeraj nisem, ker ugotovim, da se vmes najdejo prav zanimive stvari in ker se čas začuda sploh ne vleče, takrat ko se učim …
Na koncu dneva je feeling še boljši, ko ugotoviš da je tisti prvi dober feeling tam samo zato, ker je tisto kar se učiš zanimivo. In še boljši je feeling, ko vidiš da si si za “življenjsko pot” izbral nekaj kar te dejansko zanima
Zato mi plis pustite veselje in mi oprostite popravljanje vaših pravopisnih, pravorečnih, skladenjskih, oblikoslovnih, morfoloških in ostalih napak.

5. 3. 2008, okoli 16:00
Na oglasni deski se pojavi napis: Sestanek ob 21:00, udeležba obvezna za vse..
kaj? zakaj? nič jasno…

5. 3. 2008, ob 21:00
Sestanek se prestavi na 22:00

5. 3. 2008, 22:05
Za mizo sedi približno 10 ljudi, ki nestrpno čakajo. Glavnih akterjev nikjer. Punce postajajo živčne. Nekaj posameznikov se celo zabava z origami umetnostjo, za katero so porabili skoraj vse letake za Mortadeljado. Napetost narašča.

5. 3. 2008, 22:20
Tisti ki je sklical sestanek, napove, da moramo počakati samo še enega človeka, nato pa lahko začnemo z delom. Punce so totalno živčne in fantom to sploh ni všeč. Ampak ljudje se še kar zbirajo na pomembnem sestanku 9. štuka IV. študentskega doma v Mariboru. Le kaj bi lahko bilo tako pomembno?

5. 3. 2008, 22:30
Jedilnica polna. Zamudnik pride. Vsi smo popolnoma resni in pripravljeni na začetek.. Fantje naenkrat vstanejo izza mize, se postavijo na drugo stran jedilnice in obmolknejo (ma kaj je zaj to? Zdej smo bli pa že res malo zmedeni.

In potem… Naš vrli biološko pridelani Jernej začne svoj govor: “Zadnič mi je Jakub (Čeh na izmenjavi) povedal, da na češkem sploh ni tok lepih punc kot tuki, pa sm mu reku nazaj..seveda, če so pa vse v Sloveniji . Seveda se je strinjal z mano, še bolj pa je bil presenečen, ko sem mu povedal, da imamo v Sloveniji prav poseben praznik v čast žensk. Ker se ta dan bliža smo vam pripravli eno majhno presenečenje.”

…punce smo ble seveda že vse v “ooo” in “aaa” vzdušju.

*Še bolj pa so k temu pripomogle recitacije pesmi z eksotičnimi naglasi. Jakub nam je malo po češko prebral eno Prešernovo, Paoul je nadaljeval z “bog živi, vas Slovenke…”, on z belgijskim naglasom nadaljevali pa so s pesmijo meni neznanega avtorja, ki je ženske opevala po dolgem in počez. Tokrat ob spremljavi kitare (zelo pecaćko, ni kej)

Solze sreče niso lih tekle, ma je blo pa zelo lepo…

*Sledil je en bolj bombastičen nastop treh mladcev, ki so z veseljem malo pomigali z ritkami na komad “Samo ljubezen”, malo paše za oči (idejo so najbrž dobili na včerajšnjem nastopu Total knockout-ov na štuku )
..vse skupaj pa so zaključili s čestitko in eno čokoladico za vse ooooooooo

AMPAK TO ŠE NI VSE! (top shop fora, ja..)

Izza vogala se je na ogromnem pladnju kar naenkrat pripeljala še veliiiika čokoladno-bananino-smetanasta skulptura, v katero smo vse punce takoj potopile prste in se malo posladkale

Uglavnem..the point is…naši pijanci najvišje kategorije, razgrajači in nočni zateženci ki butajo bruckam po vratih so se danes izkazali za zelo kultivirane gospode in s puncami smo družno sklenile, da smo lahko srečne, da jih imamo Danes so nam polepšali večer in razvadili naš želodček in dušico tko da fantje hvala, zakon ste

Počasi ni nič več prav… waiting by the phone, ampak the phone ne nardi tok tok tok…če pa se že oglasi, potem je sms od vodjebara alpa kej podobnega… In zdej je malo vsega, samo tistega ne, kar bi hotela. Malo jeze, na trenutke kar dosti, no.. malo razočaranja, veliko ljubosumja, malo osamljenosti, malo žalosti.. spet malo jeze…malo upanja in malo več obupa. Vsega po malem.
Največ pa pripravljenosti na karkoli … zgodi se lahko karkoli…
Ja. Sej Maribor je emotown zame..ampak Ljubljana me kljub temu še dolgo ne bo vidla..

(podobnost s katerim koli prizorom v katerem koli filmu je povsem namenska)

Zleknila se je na fotelj poleg njega, da si malo odkravžlja živčke….
“V čem je problem..?” ..jo vpraša..
Ona samo zavzdihne.
“Imaš družinske težave?”
Ona odkima. On je že resno zaskrbljen.
“Imaš probleme v šoli..? Si (spet) naredila kaj pretirano neumnega..? “
Ona zakoplje obraz v dlani in reče: “Ne…hujše…”
On živčno zavzdihne..le kaj bi lahko bilo hujšega… “Ti je kdo kaj naredil…?”
“Ne…”
“Kaj pa je potem? Povej mi..”
Ona se živčno presede in reče… “Zaljubljena sm…”
On se olajšano nasloni nazaj. “ah..to….”
Ona rahlo presenečena.. “To?! ..to so resne zadeve..”
“Khm….seveda.. in kaj je pri tem tako groznega..?”
Ona že skoraj vsolzah… “On…. Problem je v tem, da ON ne bo tega NIKOLI opazil…..”

zgleda, da je zdaj ful moderno kazat svoja namizja (to že počasi meji na reality šove ) No pa pokažem še js svojega… Imam sicer dve namizji, enega doma, enega v MB ampak to mariborsko (kdo si je izmislil sr. spol? ) je neprimerno bolj normalno
Ozadje je moje avtorsko delo, gre pa za klopce pred fakulteto za
računalnistvo in informatiko v LJ, ter noge moje prijateljice Marije :))

Lep razgled želim LP, Poppy

Cel oktober, november in december smo se “preseravali” (tisti najbolj ekstremni še del januarja), zdej pa smo bolj ali manj vsi na tem, da si v osebno sporočilo na msn-ju napišemo “se učim”, “studying”, “študiram”, “study mode” ali pač nekaj temu podobnega.
Pa ne samo na msnju. Jedilnica 9. štuka IV. študentskega doma v Mariboru je bila (po besedah mojega trenerja) center študentskega razvrata v MB. Sej res kar precej noči nismo mogli spat, ker je en od alkoholiziranih primerkov naše sorte besno razbijal po naših vratih in se drl: “BRUUCKEEEEEE!” Morali bi videt kakšna je situacija zdej. Tudi tistih največjih žurerjev ni na spregled, kot da bi vse izumrlo. Miza v jedilnici je trenutno obložena s knjigami in zapiski, ob njej pa sedi nekaj mladih upov, bulji v debele bukve in se drži za glavo. Žuri? A-a… Konc februarja spet.

Zanimivo…u srednji šoli smo nonstop javkali kok se imamo za učit in kok smo bogi. Tle pa kar naenkrat pride vse za tabo, te lopne po glavi, in potem 14 dni sediš za mizo in obupano iščeš instant formule za hitro učenje

Tako da….ne moti. Vstopa ni.

Dovoljen sam z veliko mero našega najljubšega motivatorja - čokolade (v vseh pojavnih oblikah). To je edina stvar, ki me drži pokonci, čeprav me od nje že zdej boli trebuh.

Nekam prehitro sm se oglašala v svojem novoletnem voščilu, ko sm rekla da me je emo zapustu… Mogoče sam trenutn afekt neverjetno dobre volje in optimizma. Že kkšn tedn kasneje sem se nekega četrkovega dopoldneva iznenada odločla, da mi ta Maribor smrdi in spravlja u slabo voljo in sm od vsega hudga popokala stvari v kufr in šla domov. In potem je blo spet vse okej… Hiperaktivni izpadi, napadi smeha in sploh volja do vsega (razn učenja). Zakon. Sm že bla vesela, da se bo dalo normalno žvet tistih par dni med dvema vikendoma. Sam že v nedeljo zvečer me je kneks spet začel grizljat direkt v vrat in mi pit kri. Bil je zelo vztrajen, in mi povzročil 3 mučne ure premetavanja v postelji (potem je blo pa že itak treba vstat).
Brezveze. Zdej pa tud sam še mal manjka da mi kkšna solzica prtieče… It sux!
Nocem se več it tega…..mami pridi me iskat….

Ja, tko je to, če si celo leto priden, pole ti božiček / dedek mraz / Meta prnese kšnu fensi darilce. Letos, npr, se je odloču preizkusit moje vrtnarske sposobnosti. No ja. Hvalabogu je hitro pogruntu d take stvari meni ne grejo, zato mi je dostavu eno lično zadevico, žepni vrtiček, na kateri so navodila za uporabo, k jih razumem celo jst:
1. Odpri vrečko (z zemljo) 2. vzemi vn vrečko s semeni, 3. stresi semena notr, 4. zalij, 5. čakaj.
Dovolj enostavno zame

Ja. Učerej zvečer sm izvedla ta zahteven manever in zdej sm u fazi čakanja,
vrečkica se lepo greje pod lučko, na toplem.

… me prov zanima kdaj bo ta islandski makec zrastu in krasil mojo emo sobico v Mariboru

Ja….
zadeva je taka, da časa sploh ni več. Ko sm bla še majhna, je bil čas čisto drugačen. Bil je kot kakšna počasna žival, npr kot en lenivec. Vlekel se je in vlekel, vedno ga je bilo dovolj in nikoli ti ni zbežal. Ogromno časa je trajalo da si pojedel sladoled, torto za rojstni dan, da si skakal po travniku med rožicami, tudi pospravljanje lego kock je bilo dolgotrajno opravilo ampak je**ga. Blo nam je fajn. Lahko si mirno gledal v luft cele dneve, pa ni bil zaradi tega nihče na izgubi. Življenje se je v počasnem posnetku odvijalo pred našimi (malimi) očmi.
Kasneje, tam nekje v višjih razredih OŠ je bil čas kot en čigumi. Zelo raztegljiv, različnih barv in oblik. Raztegnil si ga po svoje in ga imel natanko toliko, kolikor si hotel. Če si hotel ga je bilo ogromno, sicer pa si si ga krajšal z raznoraznimi zadevami (vključuje tudi pecanje fantov, ja), vsake toliko pa pogledal v kakšno bukvico, da nisi domov nosil trojk ampak petke.
Sam kaj se je začelo dogajat? Ta čigumi je bil tja do konca OŠ še čisto okej…potem pa je počaaaaasi postajal vedno bolj trd in vedno bolj majhen…. Danes ga skoraj več ni. Čas se je skrčil, kot bi ga pomotoma oprali na 90°C. Zginu je v najbolj temen kotiček sveta…in nikoli več ga ne bo nazaj. Damn. Sej bi se potrudla in ga šla iskat, sam RES NIMAM ČASA. Raje se niti ne trudim, ker če za trenutek zaprem oči in razmislim kako bi se ga dalo vsaj malo razvleči, bo gotovo mimo že nekaj ur, ko bom oči odprla. Bolj kot se trudim, manj ga je…..

upam da pride nazaj…
..enkrat ko bom stara in siva…
..takrat ga bomo vsi hoteli vsaj še malo